In delam. Delam še zadnji dan turistične sezone! Že na vse zgodaj sta prišla dva Španca in modelka je rekla v tipični španski angleščini: We have a big problem. Ojoj! In v naslednjem trenutku mi je zdrdrala vse, kako morata ona dva res nujno priti do Benetk ampak italijanski železničarji stavkajo! In naj bi vlaki ne vozili. Sploh! Po mojem pomiritvenem nasmešku (je to možno?) in parih klicih sta se pomirila. Nisem našla preproste rešitve, bo pa definitivno zabavno. 
Mar ni dolgčas sesti v Ljubljani na vlak in izstopit v Benetkah? Tako bosta pa imela možnost odkrivanja Sežane in prelepega Krasa, spust na štop oz. taksi oz. loklen avtobus preko kraškega roba proti Trstu. Pristanek v tradicionalno slovenski obali.
Na splošno je delo v turističnem centru lahko ali izredno zabavno ali pa totalno duhomorno z vprašanji tipa: I am going to Bled … Včeraj pa se je našel delno židovski Srb po mami in Sicilijanec po očetu z britanskim potnim listom, big guy, ki je bil totalno sesut. V petek zvečer je ostal brez denarnice. Kaj to pomeni v Sloveniji? Da ne prideš do denarja do ponedeljka zjutraj, ko začne delovati Western Union in podobno. Kar si seveda nek povprečen Evropejec težko predstavlja. Jaz iz tega naredim turistično atraktivnost v stilu, halo, kje se pa to še doživi. Prespal na klopci, bil lačen. Joj, jaz sem se mu najprej smejala, ker je bil kar hecen. Povedala sem mu, da se da 2 dni preživeti tudi brez denarja, kar ga mogoče v Britaniji niso naučili. Mene so.
In spet je rezidenca happy people bogatejša za nove izkušnje. Gost pa pravi, da je naš kavč precej bolj udoben kot klopca. Upam, da bo dokazal svoje sicilijanske korenine in naredil mnjami pašto.
Med tem, ko to pišem, sem doživela še en špansko frapiran izpad. Kako zavraga lahko italijanski železničarji stavkajo?! LOL Jaz pa že veselo promoviram Kras in lepo razložim, da to je dejansko sreča, da si tako lahko privoščijo kozarček Terana, super kosilo v prelepem kraškem ambientu in potem zvečer, ko bo stavka končana mirno nadaljujejo pot. Vidim, da je pred mano pester dan!
100% design show je res zanimiv. Hude ideje, dizajni, tudi nadvse izvirne predstavitve, fensijada ipd. Šov se ni dogajal samo na stojnicah temveč tudi vmes, kajti šov je obiskala kopica slavnih, manj slavnih ter celo morje neznanih dizajnerjev, notranjih oblikovalcev, arhitektov ipd. Seveda so se za tak dogodek še posebej dizajnersko in odpuleno oblekli. Prava paša za oči, še posebej če prihajaš iz naših koncev. Kljub natrpanemu urniku, mi je uspelo biti natanko 20 minut prava turistka. Sej ne, da bi si dejansko želela svoje celodnevno stoječe nogice še bolj matrat pa tudi marsikaj sem že videla. Edino, kar sem si želela je sprehod preko Westminster mostu, preko katerega sem pred nekaj leti stalno v tipičnem dvonadstropniku prehajala v center Londona. Takrat sem uporabljala zgolj avtobuse, zato je bilo tokrat še toliko bolj zanimivo potovati z metrojem. Navdušenje nad tube-om me je minilo po natanko enem dnevu, ko sem začela pogrešat prijetnejši pogled čez okno. Sonce! Oz. v Londonu vsaj spomin na sonce. Ja, opremila sem se z obveznim čtivom in čas je mineval hitreje. Torej most … seveda je to most čez Temzo ob katerem štrli veliki Ben ter se vrti londonsko Oko. The Big Ben & London Eye! 
