… vabi na plano. Kafetkat na Špico, sprehod na Šmarno ali pa fotkanje so tistega dne a must. Pred kakim tednom sem se pod modro nebo podala z dragim spremljevalcem Nikonom. V tem trenutku sem pomislila, da je najbrž kar neobzirno, da nima bolj osebnega imena. Pa naj bo Nikči, ker ni vsak dan, najbolj izviren dan.
Objavljam dve fotografiji moje najljubše pozerke Miše.
p.s.
Lep pozdrav vsem iz Madrida!!!
Nanašajoč se na objavo o uličnih razstavah objavljam še eno svetlo točko izrabe javnega prostora: mini glasbeni park. Slikan na prostoru EXPO 1998 v Lizboni. Kaj to čudo je? Park, ki ima poleg klopc in rastlinja še velika glasbila. To so predvsem razna tolkala, ki so bolj kot ne neuničljiva, da lahko vsi mimoidoči, predvsem pa otroci, brezskrbno tolčejo po njih.
Na sliki lahko vidite ksilofon in metalofon, spodaj pa še ‘glasbene ploščice’, ki ustvarjajo zvok ob pritisku nanje. V primeru na sliki se po njih hodi. Različne dimenzije bronastih krogov ustvarjajo različne višine zvokov, podobna inštalacija v parku so še na trikotni leseni strukturi obešeni triangli. Najglasnejši izmed vseh je gong, največ dretja pa sproži t.i. ‘kamen zvokov’, kjer gre zgolj za odmev. Večje čudo parka je še glasbeni kvader iz granita, ki naj bi oddajal le nizke zvoke.
.
.
.
Včeraj sem na Metelkovi poslušala splitske legende TBF. Recenzija kmalu sledi na RockOnNet, do takrat pa prilagam le spodnjo sliko.
Po koncertu me je pot zanesla še na JungleStyle, ki je bila tehnično bolj pokrita kot marsikakšen drug koncert. Ekipa strani gipsyjungle je cel party pokrila tako z avdio, kot tudi z video zapisom, jaz pa sem skupaj s Filipom pridno škljocala. Rezultat bo sledil na že omenjeni strani GJ pa tudi na RockOnNet v kratkem, zato spremljajte! 
Velika mesta imajo veliko galerij, muzejev in podobnih kulturnih hramov, mala mesta pa imajo manj galerij in manj muzejev. Vsem pa je skupna ulica. Prostor, ki naj bi bil javen. Vse bolj je to prostor, ki ga vedno bolj naseljujejo raznorazne korporacije s svojim vsiljivim oglaševanjem. Pa ne le te, javni prostor zasedajo tudi bari s ‘plačljivimi’ mizami in stolčki. V teh stvareh Ljubljana pridno sledi ostalim mestom. “Denar je sveta vladar”, pravijo in zasedejo celotno obrežje Ljubljanice. Še dobro, da mesto premore nekaj grafiterjev, ki jih mestni redarji seveda zlovešče preganjajo, da poskrbijo, da se oči lahko tudi spočijejo. Ampak zakaj naše mestece ne sledi večjim mestom tudi v kulturi?
Ulične razstave so medij s katerim širše občinstvo pritegnemo k stvari. So dostopne, opazne in sama zase reklama. Tako lahko tudi naključni mimoidoči, ki morda že 15 let ni bil v galeriji, začuti kulturo. S tem se širijo obzorja. Obzorja, ki so danes vedno bolj ključnega pomena.
K razmišljanju o tem me je pripravil moj delovni obisk v Lizboni. Na prvem koraku sem se zaletela v ulično razstavo. Tako je bilo tri leta nazaj in tako je bilo danes. Vedno dogaja nekaj tudi na ulici. Kontinuirano! Prilagam dve fotki iz omenjene razstave. Sliki sta bili narejeni prvi dan, ko je bilo mesto zavito v sivino. Še dobro, da je Lizbona vetrovno v bolj ugodni poziciji, kot Ljubljana in je tako že naslednji dan posijalo sonce, ki nas je grelo še cel teden. Temperature so čez dan dosegle tudi 17°C!
Za ovinkom pa me je presenetila naslednja inštalacija:
Do you understand what I mean!?
Spet sem doma! Vsi, ki radi potujete, resnično radi potujete, veste, da ob prihodu domov nastopi nekakšna abstinenčna kriza. Kot nek zapozneli jat lag pa ne tisti za spremembo časa, ampak šok ob spremembi okolja. Lahko bi rekla kulturni šok. S tem, da pri meni vedno nastopi šele ob prihodu domov. Vedno! Zakaj? Ker ugotovim… ah, ne bom spet šimfala tole našo izjemno naravno bogato državico. Rečem lahko le, da je škoda da smo kulturno tako nerazviti.
Poleg kulture nam manjka tudi interneta…res! Verjamem, da bo marsikdo začudeno dvignil obrv, misleč: “Kako to, da nam manjka interneta pa saj je povsod?!”
“HA!” lahko odgovorim nazaj. Ni tako in to ugotoviš šele, ko si sam brez interneta. In glede na super ponudnike, ki kraljujejo v dolini Šentflorjanski ta muka ponavadi traja najmanj en mesec! En mesec za priklop interneta!?
Seveda pa povratek domov toliko bolj omilijo ljudje, ki so mi blizu. Še dobro! Sicer se pa bliža še en sejem in to na meni tako ljubem Iberskem polotoku! Kmalu pa sledijo fotke iz Lizbone!
Ate ja!
RDK iz sosednje Hrvaške so nas za’dubali’ na včerajšnjem koncertu v Ch 0. za vse, ki ste ga zamudili prilagam kratek video.
Ker you tube oz. wordpress neki strajka/ta, prilagam le link: http://youtube.com/watch?v=l8jGay04mWY & pa eno fotko rdk !
Še en fleš s prejšnjega stanovanja. V Še zadnji pozdrav s Kotnikove sem dejansko hotela pripeti dve sliki in se mi je ena očitno izmuznila. Ker sem se preselila pred manj kot enim mesecem, niti ni tako zastarela fotka. 
V zadnjem času pa je predvsem aktualna ob vsakem pogledu skozi okno, saj je Ljubljana odeta v gosto gosto meglo. Triglav pa je bojda tudi domovanje dedka Mraza. Vsaj tako je povedal Dedek Mraz, ki se je 5 dni sprehajal s svojim sprevodom od LJ gradu do Kongresnega trga. Po slovensko, kakopak!
Po stotih letih sem v svoj blogroll dodala nov link. Gre za blog, ki promovira gipsy glasbo, ampak o tem ne le naklada, vendar je priložena tudi glasba. Ker se je blog komaj postavil, še ne ponuja nekega obilja glasbe, vendar se gre počasi tja. V čem se razlikuje od myspace-a? Lepše zgleda in ni tak, kot ga imajo vsi. Torej se prakticira neko novo obliko bloga.
Poleg promocije vam blog lahko služi kot napotilo, napovednik za koncerte, ki so povezani s cigansko glasbo, junglom in delno z reggae-jem. Ponuja tudi kontakt za vse zainteresirane vrtilce plošč, gumbkov ali pa zgolj za uživače.
Hip hip hip, strašen klik: Gipsy Jungle
Ja, končno je januar. Kaj to pomeni? Nič več nakupovalnih mrzlic ljudi, ki so prepričani, da to osrečuje njihovo življenje. Kaj njihovo, tudi vseh tistih okoli. Nič več prepričevanj, da je obdarovati nujno, saj le tako pokažeš ljubezen. Nič več vprašanj: “Kaj boš pa ti za novo leto?” In še… Zemlja se počasi vrača v meni bolj ljubo pomladno in poletno pozicijo. Če je kateri dan vreden praznovanja, je to zimski solsticij 21. decembra. Trenutno postaja hladneje, a sonce je vse močnejše…dan za dnem.
30.12. sem bila na žuru ‘novega leta’. Vsaj tako sem se počutila, recenzijo pa najdete na RockOnNet strani. Poleg tega je z novim letom prišlo eno nenavadno presenečenje… plačo na TICu so nam povišali!?!?! Je to sploh možno? Iz bornih 900 SIT (3,neki €) na 5 € / h! Sploh ne morem verjet!
V stilu novega leta in olajšanja, da je mimo, vsem želim da vam leto 2008 prinese tisto, kar 2007 ni!
 | tjasulja on Ginko biloba |
 | Emeta on Ginko biloba |
| tjasulja on v objemu iglavcev |
 | Ziva on v objemu iglavcev |
 | Tina on sodobna idrijska čipka |
