Preden preidem iz daljne prestolnice Portugalske v k nam bližnjo Španijo, objavljam še nekaj lizbonskih fotografij.
Najprej moje delovno mesto od zunaj. Idilično modro nebo z izjemno cenjenimi januarskimi sončnimi žarki so seveda le iluzija. Notranjost je manj pravljična, saj je obsvetljena zgolj s piščančje neonskimi lučmi in umeščena v klasičen brezokenski razstaviščni prostor. Sled ji rožičasto upanje z občutkom ljubezni ali dobro jutro otok Reunion (glej na južno zemeljsko poloblo). Dejansko gre za bolj svetle trenutke umetnih luči. Ko ni delovnih ur, poteka neskončno bogastvo vidnega polja. Na fotki pogled proti polžem (ne tistim iz izolske bolnišnice).
Ja hudo! res hudo mesto… Mi kr mal spomine obudijo te fotkice…
Res lusen kolaz (zadnja fotka)! Me like!