Nikoli in NIKDAR se ne prevaja tople dobrodošlice z warm welcome. Nikakor! Prejšnji teden sem to na kongresu slišala najmanj 3 x na dan ( Ne pretiravam!!) in to iz ust županov, direktorjev raznoraznih turističnih objektov in celo večjih firm (Ne bom naštevala konkretnih imen, ampak resnično stvar je zaskrbljujoča!!) Je vredno škrtart in pisat govore v poslovenjeni angleščini, ko pa imamo toliko usposobljenih prevajalcev, ter si na tak način delat sramoto pred tujo javnostjo?
Za FIJET kongress je bil organizran muzejski vlak, ki je udeležence odpeljal iz Mosta na Soči do Bohinjske Bistrice, jaz pa sem po odhodu obsedela na klopci na želežniški postaji in opazovala, kako se je majhen dogodek sprevrgel v vaško veselico. Pivo (edinkrat, da ni bilo vino!!) je teklo iz soda, rezal se je pršut (kakopak!) pa tudi sir (Bravo!!! Bil je FENOMENALEN). Tole pa je posnetek tega famoznega muzejskega vlaka. Na kratko lahko rečem, da je bilo glasno in zadimljeno!
Kot sem že omenila, sem imela super enotedensko delo, spremljala in vozila sem turško TV ekipo po osrednji, južni in zahodni Sloveniji. Delo je bilo dinamično, zanimivo in poučno. Prilagam posnetek zakulisja oddaje o turistični ponudbi Slovenije, ki bo na sporedu prihodnji mesec na televiziji Kanalturk!
Z vami sem nameravala deliti še nekaj osebnih ugotovitev!
-Dejstvo št.1 je, da Slovenci pretiravamo s promocijo pršuta in vina. Mislm, OK, mamo, je kul, ampak POR FAVOR, kar je tu mač je tu mač! Jaz sem še zmerna, vprašajte Muslimane, kaj si mislijo o tem. Imamo božanski sir (sem samooklicana siroljubka), super domače sokove, ampak mi smo pač po narodnem defaultu pijanci. Dejmo ga! Pa ne promoviram sedaj čistunskosti s sirom in sokom, imamo tudi super suhe salame (najprej mi na misel pade naprimer savinjski želodec – ampak sej vem, so ti Savinjci tok vohrni, da ga ne dajo).
-Dejstvo št.2, stoječe večerje, tipa odprti buffee so kretenizem. Človek po celodnevnem delu, hoji naokoli ipd, se mora vsesti, spočiti in normalno (=sede) zaužit hrano. (Madona, pa sej so nas imeli Rimljani pod komando, a se res ni nič ohranilo?!)
-Dejstvo št.3, Slovenija se MORA predstavljati kot enotna turistična destinacija in ne vsaka geografska regija posebej! (geslo: Premagajmo že zaplankani lokalpatriotizem!)
-Dejstvo št.4, Nekateri hoteli s 4 zvezdicami so bolje opremljeni, kot tisti s petimi in nasprotno, nekateri s štrimi bi bili primerni zgolj za 3 zvezdice. (Verjetno to ni nevem kakšno odkritje, ampak sem prvič spala v petih zvezdicah, torej lahko prvič to z gotovostjo trdim!)
Biggest Slovenian saltpans are at the border with Croatia. I was enjoing this beautiful sight few days ago on one really warm October day. Peacful, birdful and saltful.
En slovenski štrcl (v smislu pogleda na zemljevid) se mi zdi že od nekdaj zanimiv, verjetno zaradi oddaljenosti in nepoznavanja, namreč Goriška Brda. Največja hvalnica iz moje smeri gre tamkajšnjim vremenskim pogojem, naslednja je oda vinu in nenazdanje prekrasna pokrajina. Morda sem kot Slovenka preveč navlečena na griče z vinsko trto, obsijane s soncem, ampak kaj čem. Milina za oči, še posebej pa sedaj tople jesenske barve naravnost božajo pogled, sladu željna usta pa pogledujejo v krošnje kakijev.
Jesenski dnevi so mi ljubi predvsem zaradi pisanih barv, ki v tem času zavladajo naravi. Če se ljudje po poletno pisanih oblačilih začnejo oblačiti v bolj umirjene barve, je z naravo obratno.
Prilagam dve rdeči fotki značilni za jesenski čas!
Ruj je pionirska grmovna vrsta, ki jo nekako najbolj povezujemo s Krasom. Od tam tudi moja slika. V jesenskem času se torej olista rdeče.
Upam, da so se s to fotko razkadili še zadnji dvomi, kakšno rujno vince je!
Šipek. Pasja roža, katere rdeči plodovi verjetno niso neznanka prav nikomur.
