Ob prvi misli na slane čokolade sem pomislila na smešen dogodek iz zgodnjih najstniških let, ko smo bili na svetovnem srečanju tabornikov na Nizozemskem. Ne vem, če veste, ampak severnjaki imajo malček nenavaden okus za sladice, kar je seveda predvsem osebno mnenje. Meni sedejo SLADKE sladice. Slane, ne hvala! In so nam ponujali neke bonbone, oblite z ne preveč okusno karamelo. Pravo presenečenje je bilo, ko si se prebil čez to trdo lupino in se je bonbon prelomil. Sredica se je izlila po ustni votlini in objel te je slano poprast okus. Ja, prav ste prebrali (kako zlajnan stavek!), slano poprasta mešanica. Bruh! Bruh do konca!
In smo sedeli za mizo, vsi iz celega sveta. Vsi smo segli po bonbonih in velika večina ga je elegantno, ne preveč opazno izpljunila v robček. Pozor, vsi smo bili kakih 13 let stari. Nek fant, v svojem tradicionalnem oblačilu, ki je zgledalo kot egipčanska galabeja, zdi se mi, da je bil iz Sudana, pa je dal bonbon v usta in ga v naslednji minuti (morda le sekundi) izpljunil v roko in ga vrgel nazaj v košaro polno bonbonov.
Smeh do konca!
Tole moje govoričenje je bil uvod v to, da mi je pa ena slana čokolada dobra in to je tista, ki se reklamira kot enkratno zlitje grenko-sladkega okusa v produkciji piranskih solin! Dobra je. Seveda je pa draga (A kaj mogoče ni? Razen seveda sirovih luknjic in pohanega zraka.). 
