Bila sem na “Flamenco puro”! 24 oktober 2009
Ljubljana / Cankarjev dom
21.10.2009
Vstopnina: od 12 do 32 €
Zatemnjene šipe, medel pogled na Ljubljano, zatemnjen prostor, romantična osvetljava miz s svečami in kozarci za vino kot »se šika«. Dobrodošli v Klubu Cankarjevega doma!
Predzadnji napovedan koncert v sklopu Mednarodnega festivala flamenka SIFF, dejansko pa zadnji realiziran, saj je bil koncert napovedan v GH Unionu odpovedan, je bila skromna zasedba iz Španije. A skromna le po kvantiteti mož, nikakor pa ne v kvaliteti. Iz zibelke flamenka Granade sta prišla »le« pevec in kitarist, ki sta nam v debeli uri prebudila notranjega duha. Skoraj dobesedno. Kitarist je brenkal po strunah energično, občasno celo sunkovito, kot se za flamenko spodobi, pevec pa je s svojim, nekateri bi rekli »botrovskim« glasom, povsem našpičil naša ušesa. Izjemna glasba je izzvala kar dva bisa.
Kdor je morda pod pojmom »tradicionalni flamenko« pričakoval tudi plesalko, se je uštel. Pevec in kitarist sta tista osnovna in prva zasedba pri flamenku.
Prijetno atmosfero je malce pokvarilo dejstvo, da nikakor ne postrežejo s kozarcem »navadne« vode, saj je, po besedah natakarja, nimajo. Ob tem smo se vprašali, kako si reveži operejo roke. S točenim pivom ali si drug drugemu zlivajo ustekleničeno vodo?
Bela račka 21 oktober 2009
Letos je med Mlakaricami na Špici tudi bela Albina. Ime ji nadvse pristoji! S kolegicami račkami se na Ljubljanici, obsijani s soncem, norčavo podijo gor in dol.
.
Funka nam manjka, je rekla Ciganka! 13 oktober 2009
.
Nekje v maju sem prvič zasledila špekulacije o tem, da Dalaj Eegol pripravlja povratek, a je bilo še vse zavito v senco dvoma. Meseci so minevali, koncert se je virtualno prestavljal iz Križank v Cvetličarno in nato v prenovljeni Kino Šiška, kjer se je na skorajda okrogli datum 10.10. tudi zgodil. Par dni pred koncertom so bile karte razprodane, a resnici na ljubo, kaj drugega niti nismo pričakovali, saj je njegova zgodba v našem prostoru dejansko velika.
Petnajst let mineva od njegovega prvenca, ki je prinesel v tistih časih v izjemno zatohlo slovensko glasbeno sceno precej vetra, in desetletje od Smetane za frende, enega boljših funk ploščkov, kar jih naša podalpska deželica premore. V tistih zadnjih letih pred novim tisočletjem je bil Ali En tisti, ki je imel jajca, tisti, ki si je upal povedati vsem ‘plestenjakom’, kar jim gre in tisti, s katerim smo doživljali neko urbano revolucijo. Vsaj tako smo ga čutili v prestolnici.
Nato je poniknil, se izgubil, zaživel v Indiji… Po mestu se šušlja, da ga je nazaj pripeljal zob recesije, nekateri naivno verjamemo, da ga je pripeljala želja po manjkajoči piki na i, t.j. v odrski predstavitvi obeh albumov, ki jih prej niti ni bilo. Dejansko smo ga čakali že od leta 1996, ko je nastopil kot predskupina Beastie Boys v Hali Tivoli. In če je res recesija kriva za to, potem jo sprejmemo z odprtimi rokami.
Dalaj Eegol je nastopil z live zasedbo, skupino izvrstnih glasbenikov na dvojnih tolkalih, predirljivem saksofonu, hipnotičnima kitari in basu ter z nepogrešljivimi klaviaturami, ki je skrbela za funky podlago. Variiranje je ena njegovih temeljnih značilnostih in slišali smo veliko glasbe, ki je bila nekoč bolj repersko obarvana, v polno zvenečem funku. A ex Ali En je poskrbel tudi, da nismo izgubili reperskega spomina. Za verjetno najmlajšo od izvajanih skladb Sazas Sux, sta se mu na odru pridružila še Kosta in Klemen Klemen. Udarna skladba, ki je na odru Kina Šiške zvenela glasno in jasno. Edina ženska, ki je v soboto stopila na oder je bila Anika Horvat, ki je skupaj z Dalajem in Klemnom Klemnom zapela V mestu nekaj dogaja. Mikrofon je v roke prijel še Fužin’c Zlatko in prav na koncu tudi Omar Naber, s katerim sta zapela še enkrat Stremetzsky-ja.
Skrito pred očmi širše javnosti, za kar so uspešno poskrbele oblasti, v zastoru tivolskih dreves, se je tudi letos odvijal Marihuana marš, kjer je natančno ob 8h, ko je bil že napovedan koncert v Šiški, stopil na oder sam Dalaj Eegol in vsem prisotnim postregel z nekakšno playback izvedbo treh svojih skladb, ki pa so bile odličen uvod v odličen večer. Malce je organizator v Kinu Šiška zakislil z dvo-urno zamudo, še bolj je kislo dejstvo, da je potrebno plačati 2 € za »nobel« plastičen kozarec in ti razen piva nikakor ne dajo druge pijače v »cenen« plastičen kozarec, četudi je potem za šankom neverjetna gneča in moraš čakati tudi dvajset minut, da le vrneš kozarec. Kljub organizatorskim luknjam je cel koncert zvenel skorajda popolno. Množica se je neverjetno zabavala in slabi dve uri sta zagotovo prehitro minili.
Ob koncu lahko le še zapišemo, da vsem priporočamo, da se udeležite katerega izmed njegovih načrtovanih koncertov, ki potekajo v prihodnjih dveh mesecih. Baje je tu prvič, a tudi zadnjič. Da ne boste potem vnukom razlagali, kako ste zamudili legendo.
In ja, vojska JE neumna stvar, je treba ubijat na znak….
