Moj prvi feferonček!

I love sirovi štruklji! Slovenian yummy desert!! I had really good one in Gostilna Škriban in Stari trg pri Ložu.

Kalamare se lahko polni z marsičem in ker sama nikakor nisem navdušenec kombinacije sira in pršuta, se v zavetju domače kuhinje polnila vedno izmišljuje. Tokrat je bilo iz lovk, sira, jajc, smetane, česna, peteršilja in začimb.

.

.

.

Tile lešniki niso ostanek reveža brez zob, kateremu so prinesli čokolado z lešniki za darilo.

Ob prvi misli na slane čokolade sem pomislila na smešen dogodek iz zgodnjih najstniških let, ko smo bili na svetovnem srečanju tabornikov na Nizozemskem. Ne vem, če veste, ampak severnjaki imajo malček nenavaden okus za sladice, kar je seveda predvsem osebno mnenje. Meni sedejo SLADKE sladice. Slane, ne hvala! In so nam ponujali neke bonbone, oblite z ne preveč okusno karamelo. Pravo presenečenje je bilo, ko si se prebil čez to trdo lupino in se je bonbon prelomil. Sredica se je izlila po ustni votlini in objel te je slano poprast okus. Ja, prav ste prebrali (kako zlajnan stavek!), slano poprasta mešanica. Bruh! Bruh do konca!
In smo sedeli za mizo, vsi iz celega sveta. Vsi smo segli po bonbonih in velika večina ga je elegantno, ne preveč opazno izpljunila v robček. Pozor, vsi smo bili kakih 13 let stari. Nek fant, v svojem tradicionalnem oblačilu, ki je zgledalo kot egipčanska galabeja, zdi se mi, da je bil iz Sudana, pa je dal bonbon v usta in ga v naslednji minuti (morda le sekundi) izpljunil v roko in ga vrgel nazaj v košaro polno bonbonov.
Smeh do konca!
Tole moje govoričenje je bil uvod v to, da mi je pa ena slana čokolada dobra in to je tista, ki se reklamira kot enkratno zlitje grenko-sladkega okusa v produkciji piranskih solin! Dobra je. Seveda je pa draga (A kaj mogoče ni? Razen seveda sirovih luknjic in pohanega zraka.).
Verjetno je na mojem ‘jedilniku’ najpogostejša kava, ki se bohoti s pridevnikom turška. Če bi hotela isto kavo naročiti v Grčiji, bi to bila grška kava, v Bosni pa bi slišala na ime bosanska kava ali kahva, kot ji tudi rečejo. V Ljubljani pa grem kdaj tudi na kosilo v turško restavracijo, zadnjič sem bila celo s fotoaparatom!
Čakanje in nato hranjenje po turško.
Sedaj pa en teden dela s turško snemalno ekipo!
.
Direkten prevod bi bil zreli platani. Skoraj prepričana sem, da sem enkrat v eni knjigi prebrala, da temu rečemo kar tako tudi po slovensko, ampak zdaj ne najdem nobenega vira. Je pa to plantain po angleško.
Prvič sem jih jedla v Srednji Ameriki, sedaj pa sem do njih zopet prišla v Londonu. Gre za ta velike banane, ki se jih kuha/peče/cvre ipd in se jih ne je surove. Če so zrele, torej rumene, ob peki posladijo. Zelene, nezrele, pa so kot nekakšen krompir. Sama sem kot sladoljubka izbrala slajše. Takole pa je zgledala priprava.
.
.
.
.
Meni se spet cedijo sline.
Poznamo dve dejstvi: 1. Hrana je pomembna, 2. Angleži ne slovijo po dobri hrani. Njihov tradicionalni fish and chips res ni nek kuharski presežek, sploh za gurmane kakršni znamo biti Slovenci. Seveda pa se spodobi, da se v tipičnem angleškem pubu poleg piva naroči, vsaj enkrat, tudi to. Postrežejo ga z grahom, ki je meni osebno a big no no.
Na srečo pa je London dom tudi ljudem z bogatejšo gastronomsko tradicijo, kateri svoj talent radi (za denar) delijo z ostalimi. Restavracije vseh kuhinj sveta. Tako sem jedla bangladeške, japonske, vietnamske… dobrote. Življenje v Londonu pa obogati še z detajlnejšim pogledom v kuho sostanovalcev, ki so verjetno iz celega sveta. Španska tortilla, sladkiši iz yuke (kosova)- tako nekako naj bi se ji reklo po angleško – iz Nikaragve ipd.
Kupovanje eksotičnih surovin je prijetno opravilo, ki ga lahko opravljamo v precej koncih mesta, eden bolj pisanih naj bi bil Brixton. Yuka je na sliki tisto rjavo za platani.
O španski tortilji pa si lahko preberete tule, z vtisi kuharja Joseja in s slikovno upodobitvijo!