Danes bi rada čestitala vsem, ki ste mi v tridesetih letih kakorkoli polepšali življenje! Trideset ni samo moj praznik, ampak tudi vaš. V teh letih sem seveda spoznala, srečala ali kako drugače bila v interakciji z ogromno ljudmi. Vseh si seveda ni možno zapomniti pa to tudi ni pomembno. Ostanejo najpomembnejši. Hvala vam, da ste bili tam, kjer sem vas potrebovala.  Hvala tudi vsem neznancem, ki so mi z banalnostmi kot je npr. nasmeh (ali komentar na blogu ) polepšali trentuke. Čestitke tudi vsem vam, ki ste se prebili (Skupaj z mano!) tudi preko mojega na trenutke nemogočega obnašanja. Rada vas imam! Verjetno bolj, kot si predstavljate!

Za 28ko sem slišala naslednje: “Potrpi še dve leti, da mine evforija okoli tridesetke. Potem boš videla, da življenje teče dalje!” In teče. Evforije je torej uradno konec!

I would also like to congratulate all of you that don’t speak Slovenian and made my life nicer during this thirty years. YES, WE ARE THIRTY! There are many of you all around the globe that I don’t see often, but still care for you a lot!

The Guardian, one of the largest newspapers in the UK, wrote about Spotted by Locals cityblogs and among the articles picked 10. Mine was also chosen!!!

Here is the link!

V soboto smo maškare žurale na Maskenbalu v Gradu Kodeljevo, kjer se je razvila prava veselica. Fajn je bilo, maškare so zakon, Codeep ga pa tudi seka!

Ob poškodbah priporočam film: Kunsten å tenke negativt = The Art of Negative Thinking (IMDB). Mislim, da vas bo pošteno nasmejal. Pač, duhovitost starega sveta je  smešna. Mineštra ironije, sarkazma in meni ljubega črnega humorja.

Za slovensko dozo črnega humorja pa priporočam Ervinov članek Ravnotežje, poleg analize izraelske morije Palestincev, še akcija opravičujmo se Janši.  Iz tega se je na nekaterih portalih razvila cela debata (npr. tule ali tukajle), kjer se mi zdi, da ljudje sploh ne dojemajo več ironije. Morda je nočejo. Vem, zna biti naporna! Jaz sem se pošteno nasmejala!

Kolenovanje-bolenovanje še traja, vendar bo temu TREBA vsak čas narediti konec

P. S.: Spoštovani gospod Janez Janša, če sem vas s svojim zapisom kakorkoli užalila ali kako drugače prizadela, se vam vnaprej iskreno opravičujem.

Menjam zvito za nezvito.

Koleno namreč.

Po dolgem času si prav želim snega. Zagrabla bi sanke in se spustila, po principu “lucky go happy” (aka no worries). Svetlo sonce bi sijalo skozi ostro ozračje sibirske čistine in mi kar iz dveh smeri slepilo pogled. Naj si bo pogled proti modrini ali pa proti snežni glazuri, ki je popolna za odboj svetlobe. Ob spustu bi me klofutal hladen zrak, sneg bi šprical na vse strani, vsiljivo lezel za obleke in se pekoče topil ob stiku s toplo kožo.

Prava poezija v primerjavi s ploščenjem riti, nalaganju obkladkov in mazanje s hoping-to-be čudežno mazilo, ki naj bi pozdravilo vse.

Logično, prilagam sneg!

Najbolj pozitivna stvar novega leta, če sem že v Ljubljani, je polna Ljubljana tudi ponoči. Ne govorim o Prešercih, Kongrescih ipd, ampak kjerkoli. Ljubljana deluje kot mesto.Tudi pravljičen sneg je kul, dokler ne pogrneš na zaledenelih pločnikih.

Ima pa zdravljenje kolena = počivanje, tudi svoje prednosti. Pogledala sem kar nekaj filmov, od katerih predvsem predlagam dva v gledanje. Prvi je Taxidermia, madžarski šok film (IMDB, home), drugi pa The Onion Movie. Poln ironije in sarkazma nam že nekaj časa streže z izmišljenimi, ampak izjemno navezanih na realnost, novicami na ONN strani, sedaj pa so posneli še film (IMDB).

Končno sem prebrala knjigo The Road od Cormac McCarthy-a, v angleščini. Huda knjiga, ki je na trenutke precej depresivna, mi je enkrat celo sproducirala nočno moro (ENG, SLO). Če bi jo kdo rad prebral, jo lahko posodim, dam, zamenjam…

Razmišljala sem še o koncertu leta, ki jih tudi letos ni manjkalo. Moj izbor je definitivno Manu Chao v tujini (Pulj, Hrvaška) in Ojos de Brujo v Sloveniji, ki baje pridejo letos kompletni na Drugo godbo!!! Bom v prvi vrsti!

na zdravje

Pa srečno!!!

Ob stalnih voščilih tipa Sreč’nga pa zdrav’ga se zdi res ironično, ko se poškoduješ ravno na novoletni večer/jutro. Še večja ironija pa je, ko ti squat aka okupirana hiša aka prostor s socialno noto hoče zaračunat 20 € vstopnine?!?!?! In verjetno je še slabše, da nekateri plačajo in s tem legitimirajo te, kvazi levičarje in alternativce. Danes, ROG, si ob moje spoštovanje in ob mojo podporo. Gorili na vratih pa želim, da bi ji končno zasvetila luč razuma in spoštovanja.

Hvala, koledar, da smo končno iz potrošniško onesnaženega decembra. In, prosim, koledar, znebimo se, kar se da najhitreje, zaledenelih ljubljanskih pločnikov. Hvala!

Vsem naključnim bralcem pa želim, da bi vedno razmišljali s svojo glavo!

Ja iiiiiiiiiiiiiii 

Včeraj me je prodajalka vprašala, če sm že 18, ko sem kupovala nek alkohol.

Mislim, da mi je polepšala naslednji teden!!

Takoj, ko sem šla prvič za dalj časa iz Slovenije, sem dojela kaj pomeni biti tujec. Od jezika, kulture, okolja, predvsem pa do odnosa ljudi, vse je tuje. In takrat sem prvič zares razumela, kakšna stiska mora biti v vseh tujcih, ki se odločijo zapustiti svojo lastno državo. Naj bo to ekonomska, politična ali katerakoli druga stiska. V teh letih so me skušali prepričati v nasprotno, češ da neevropejci čakajo, da preplavijo Evropo. Da nas hočejo zavzet. In ne pozabimo, kakšni prasci so, ker ne znajo slovensko.

Nisem se dala. Vsak, ampak res vsak, ima pravico, da govori v svojem oz. v kateremkoli že jeziku. In še vedno vem, da je večini tujcev v tujini težko. In ko smo leta 2004 pristopili v politično zvezo EU, je to prvič začutilo tudi zaprto širše slovensko občestvo. Začutilo je, kaj pomeni biti tujec. Prepovedano nam je bilo se zaposliti kjerkoli, z izjemo treh držav, na nas so gledali (in še vedno) kot na nove Evropejce (kljub temu, da smo geografsko tu že ves čas?!) in podobne diskriminatorne nebuloze.

K zgornjim mislim me je spodbodel članek Objektiva iz prejšnjega tedna in vsem toplo priporočam, da si ga preberete.

Link: http://dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042229309