še en oblak

tujec? 31 marca 2011

Filed under: mnenje — tjasulja @ 07:43

Advertisements
 

Zlatozobi Magnifico Balcountry Quartet 29 marca 2011

Filed under: concerts,photos — tjasulja @ 10:51

Magnifico Balcountry Quartet @ Zlati zob, Ljubljana
25.03.2011

.

.

V veliko dvorano etno kluba Zlati zob nas je tokrat zvabil Magnifico in njegov Balcountry Quartet. Prijetno dekorirana dvorana, verjetno najbolj izstopajo raznorazni lestenci, ki skupaj s pisanimi preprogami ustvarjajo toplo domačnost, je bila polna ljubiteljev dobre glasbe, Bernard piva in frakljev ljute, ko je ob pol enajstih na oder stopil kvartet. Če je morda kdo pomislil, da je to kar pozna ura za Zlati zob, naj ga spomnimo, da je bil petek dokaj nogometno obarvan in po besedah organizatorjev je to botrovalo kasnejšemu začetku.

V približno uro in pol trajajočem nastopu nam je, poleg glasbe, Magnifico prebral nekaj svoje poezije in delil z nami svojo strast do statistike. Pozdravil je vseh 10 – 12 % lezbijk, 15% gejev, 20% rednih in občasnih džankijev, 25 – 30 %  čefurjev ter 40% alkoholikov v dvorani. Kvartet nam je postregel s širokim izborom iz bogatega Magnificovega opusa. Slišali smo velik del albuma Srečno, med drugim tudi priredbo Elde Viler Ti si moja ljubezen, s katero se je projekt kvarteta pravzaprav začel. Niso pa manjkale niti 24000 poljubov, Revolution Is my solution, Kdo Je čefur, Ubit ču te ja, Ljubljana-Portorož, Halo gospodična in Silvia. Magnifica je na kitari ter občasno na dobru spremljal talentirani Robert Pikl, najhitrejša kitara Šiške, na eni strani ter Magnificov brat, sicer predani glasbenik Aleksander Pešut – Schatzi, na drugi. Ritem in spremljevalni glas sta bila v njegovi domeni in več kot očitno ju je imel v popolni kontroli. Za nizke glasovne razpone je skrbel Goran Krmac na tubi.

Poetični vložki so bili bolj ali manj osebne izpovedi, na trenutke so malce spominjali na poezijo Bore Đorđevića, kar nekaj pa je bilo sarkastično domoljubnih, v vedno rahlo revolucionarnem slogu verjetno najpopularnejšega slovenskega izvajalca. V enem izmed teh  je imela publika nalogo, da odgovarja z: »Ja je!« na vprašanja: »Ali je res, da cigani lažejo?«, »Ali je res, da so črnci leni?«, »Ali je res, da čefurji smrdijo?«, »Ali je res, da smo mi najbolj pametni na svetu?« Publika je (hvalabogu!?) pri tej nalogi imela nekaj težav, a kljub temu uspela izpolnit cilj. Magnifico je nato zaključil: »Janezek, sedaj pa 100 krat napiš’: Mami, jaz sem navaden fašist!«

.

.

.

.

.

 

Lectarija 28 marca 2011

Filed under: zanimivost — tjasulja @ 07:19

Lectarija ima zgodbo, ki jo bom seveda pripela spodaj, a naj najprej svoje povedo fotografije. Stilska in lepo umeščena v Slovenski etnografski muzej je končno leta 2004, po dolgih letih zapostavljanja, le ugledala luč.

.

In zakaj je Lectarija tako posebna?

Ker je načrte za opremo trgovine naredil nihče drug kot sam Plečnik. Arhitekt Jože Plečnik.

.

Po novem letu so v Lectariji tudi nekateri novi izdelki, saj so se ti tja preselili iz trgovine Madeinslovenija.net, ki je bila pri Kongresnem trgu, še vedno pa njeno ponudbo najdete na spletu: http://madeinslovenija.net/.

BTW, kmalu bo ugledala luč interneta tudi prenovljena spletna stran trgovine, ampak več o tem kasneje.

.

V trgovini je tudi portret arhitekta Plečnika (na sliki levo) iz brestovega lesa. Delo Jakoba Krbavčiča iz leta 1977.

.

Vstop v trgovino je v avli Slovenskega etnografskega muzeja.

.

Sledi še nekaj detajlov

.

.

.

in zgodba.


LECTARIJA – Usoda trgovine in ljudi

Zamisli, uresničitvi in vzponu trgovine z imenom Lectarija, pa tudi njenemu propadanju in ponovnemu oživljanju je botrovalo več medsebojno povezanih usod posameznikov in ustanov.

Zgodba o Lectariji se začne pred več kot sedemdesetimi leti v prostorih nekdanje Belgijske kasarne, v katerih se danes nahaja Slovenski etnografski muzej, in kjer sta se spoznala Jakob Krbavčič in Henriette Hubner, ki so jo klicali tudi Jetty ali Hedi, kasneje tudi Henrika ali Henrieta. On je kot mlad pomočnik iz Plehanove medičarske in svečarske delavnice dovažal vinske medenjake v vojaško kantino, kjer je ona še kot dekle občasno pomagala svoji teti.

Nit te zgodbe pa lahko sledimo še dlje v preteklost. Na nekdanji Sv. Petra cesti, današnji Trubarjevi ulici v Ljubljani, je že v drugi polovici 19. stoletja delovala medičarska in svečarska delavnica. Na začetku 20. stoletja jo je prevzel Rajko Pečnik, nasledil pa Jakob Krbavčič. Oba sta poslovala pod imenom Plehan, kot so se imenovali prvi lastniki oziroma njeni ustanovitelji.

Jakob Krbavčič je dobil obrtno dovoljenje in prevzel delavnico leta 1931 ter se istega leta tudi poročil s Henriette Hubner, ki je se v moževi delavnici in trgovini lahko dodobra seznanila z medičarsko, lectarsko in svečarsko dejavnostjo. Bila je podjetnega duha in ker ji ni bilo dovolj le družinsko življenje, je kmalu začela razmišljati o samostojni poti.

V istem času je v hišo nasproti Krbavčičevih zahajal na obisk k svojemu bratu, zdravniku Janezu arhitekt Jože Plečnik. Tam se je seznanil s sosednjo medičarsko, lectarsko in svečarsko dejavnostjo in jo tudi primerno cenil, o čemer govori eno izmed njegovih pisem mojstru Krbavčiču. Tudi zaradi siceršnjega Plečnikovega odnosa do rokodelstva ne preseneča, da se je odzval prošnji in v letih 1938-1939 izdelal načrte za opremo trgovine, v kateri naj bi se prodajali izdelki domače in umetnostne obrti.

Trgovino sta leta 1940 skupaj odprla Henrieta Krbavčič in Robert Freyer, v središču Ljubljane,  v najetem prostoru na Kongresnem trgu. Imenovala se je Lectarija. V obdobju naraščajočega fašizma sta ustvarila trgovino za tedanji slovenski narodno zavedni meščanski okus. Prodajala sta lectarske, medičarske in svečarske izdelke Krbavčičeve delavnice, ribniško in prekmursko lončenino, idrijske in lepoglavske čipke, belokranjske vezenine, lesene stružene in poslikane krožnike, sklede, šatulje in skrinje ter kroparske kovaške izdelke. Za trgovino pa so nastajali tudi svečniki, jaslice, božična drevesca, podstavki za pirhe, šatulje in podobno po načrtih Jožeta Plečnika in njegovih učencev.

Freyerjeva sta trgovino vodila do leta 1948, ko jima je bilo odvzeto dovoljenje za prodajo, oprema trgovine pa nacionalizirana. Robert Freyer je postal tehnični direktor državnega podjetja Dom in Lectarija ena izmed poslovalnic tega podjetja. Freyerjeva poslovna in življenjska partnerka Henrieta pa se je odtlej posvečala predvsem družinskemu življenju.

Ko je po letu 1991 podjetje Dom prešlo v privatno last, novi lastniki niso imeli občutka in razumevanja za opremo Lectarije, sicer spomeniško zaščiteno kulturno dediščino. Oprema trgovine po Plečnikovih načrtih je žalostno propadala in sklenila svoje več kot pol stoletno obdobje na Kongresnem trgu v trgovini s simbolnim imenom The End. Potomca Henriete in Roberta Freyerja, Agata Freyer Majaron in Rok Freyer, sta opremo želela zaščititi pred nadaljnjim uničevanjem, zato sta se leta 2000 odločila, da jo podarita Slovenskemu etnografskemu muzeju. Slovensko muzejsko društvo se jima je za to enkratno donacijo skromno zahvalilo z Valvazorjevim častnim priznanjem.

V Slovenskem etnografskem muzeju smo opremo trgovine Lectarije skrbno obnovili in zaščitili. Z njeno rekonstrukcijo v novi razstavni hiši SEM je Lectarija konec leta 2004 zaživela svoje novo življenje kot muzejska trgovina. Tako je dobila zgodba nadaljevanje prav na mestu, kjer sta se pred več kot sedemdesetimi leti spoznala Jakob Krbavčič in njegova prva žena Henrieta oziroma Henrika, kasneje poročena z Robertom Freyerjem. Bila je spiritus agens poslovnega in hkrati kulturnega projekta Lectarija, obenem pa tudi tragična junakinja zgodbe o Lectariji in njene lastne, osebne zgodbe.

Krbavčičeva delavnica je burno obdobje po drugi svetovni vojni preživela z nekaj več sreče in z manjšimi prekinitvami delovala vse do leta 1995. Sredi sedemdesetih let jo je prevzel sin Andrej Krbavčič in po njegovi zaslugi sta tudi Krbavčičeva delavnica in trgovina, obe z vso pripadajočo opremo, pristali v Slovenskem etnografskem muzeju. Zaenkrat so vsi predmeti in oprema skrbno spravljeni v muzejskem depoju in čakajo, da tudi oni nekoč povedo svoj del zgodbe o Lectariji, predvsem pa o življenju in delu mestnega obrtnika ter o medičarski, lectarski in svečarski dejavnosti. Dotlej pa se bodo lahko s to zanimivo in barvito obrtjo seznanjali obiskovalci SEM v muzejski trgovini Lectariji. S prodajo figur iz lecta, sveč, medenega žganja in vina ter medenjakov in sladkarij na osnovi medu pa smo skušali vsaj delno tudi obuditi duha nekdanjega Lectarije. Sicer pa trgovina  že s svojim imenom nakazuje ponudbo, zato smo za obiskovalce muzeja in tudi za vse druge pripravili bogat izbor lepo okrašenih, dišečih in slastnih mojstrovin iz medičarske, svečarske in lectarske delavnice Perger iz Slovenj Gradca. Mojster domače in umetnostne obrti Hrabroslav Perger sledi družinskemu izročilu, ki sega vse do leta 1757, hkrati pa z rokodelsko spretnostjo in v sodelovanju z oblikovalcem Oskarjem Kogojem ustvarja sodobne izdelke z bogato sporočilno vrednostjo.

načrte za opremo trgovine
 

Tretji SEMenj 24 marca 2011

Filed under: napovednik happy people,zanimivost — tjasulja @ 07:24

3. SEMenj nedeljski rokodelski sejem v SEM

Nedelja, 27. marec 2011, Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2, Ljubljana

.

Pred vhodom vas čaka kočevski medved. Ta je prijazen, zato brez bojazni.

.

Na marčevskem SEMnju se bodo z demonstracijami rokodelskih obrti predstavili Jože Koželj (izdelava unikatnih lesenih izdelkov), Franc Kubelj (rezbar), Dragica Horvat (izdelava izdelkov iz ličja), Miha Skušek (zlatarski mojster), Nevenka Brajdič (izdelava belokranjskih pisanic) ter Anton Gjerek (predstavitev turističnih spominkov iz Prekmurja). Na prodajnih stojnicah pa se jim bo pridružilo še nekaj zanimivih obrtnikov.
.

Ustvarjalne otroške delavnice “Pozdrav pomladi” bosta vodila Mateja Herbst in Simon Drofelnik med 11h in 13h ter med 15h 16.30.

Prilagam nekaj fotografij iz prejšnjega SEMnja!

.

.

.

.

.

.

.

.

.

 

 



 

Ustvarjalne delavnice “Galerija CCU” 23 marca 2011

Filed under: napovednik happy people,zanimivost — tjasulja @ 07:37

Vas je oplazil rep, ko je nad vami poletela Zmaja Nikolovska? Ste že drsali na mačjem drsališču? Mar ste popili veliko točeno mleko v krčmi pri Veseli kravi? Čigav konjiček ima najbolj pisan rep? Se bojite velikega vijoličnega dinozavra z ostrimi zobmi in repom v barvi sladkorne pene?

Zadnje čase sodelujem s KUD Galerija CCU in jih kdaj pofotkam, ko vsi zatopljeni izdelujejo mačka Murija ali pa špičijo zobe dinozavrom ujela pa sem jih tudi, ko so barvali zeleno grivo modrega konja. Za pusta so nastajali strašni tigri, prijazne mačke in pisani ptiči.

.

KUD Galerija CCU sta Mateja in Simon, ki ustvarjata izjemno zanimive delavnice za otroke: “So interdisciplinarne narave in delujejo v vseh letnih časih, primerne so za vse starostne skupine. So spoštljive do narave, saj temeljijo na uporabi okolju prijaznih in naravnih materialov ter recikliranju rabljenih ali odpadnih materialov kot so papir, karton, embalaža…”

Več na njuni strani.

 

Zmaja Nikolovska 22 marca 2011

Filed under: zanimivost,zelenko — tjasulja @ 07:41

Zelenko se je tokrat družil z Zmajo Nikolovsko.

.

Zmaja Nikolovska je ena velika mama zmajklja, kljub temu pa njenih mladih zmajčkov tokrat ni bilo na spregled.

.

.

.

.

 

 

 

Goribor 21 marca 2011

Filed under: concerts — tjasulja @ 08:23

Prejšnji teden sem bila skoraj slučajno na ne preveč znanem srbskem bendu Goribor.

Tole je bila vstopnica:

.

.

.

.

.

.