Vis-à-vis slike Ivane Kobilca v ljubljanski mestni hiši je slika Ivana Vavpotiča iz istega časa, za isto naročilo, istih dimenzij in za enak okvir.
Gre za veduto Ljubljane iz vzhoda.
Velika sejna dvorana je v topli rumeni barvi z odtenki zelene in bele.
V sredini visi lestenec,
po stenah pa je nekaj tabel,
tudi tiste z vgraviranimi imeni županov,
in zmaji.
. 
. 
Ena izmed stranskih dejavnosti velike razstave Ivane Kobilce, ki je trenutno v Narodni galeriji, je tudi voden ogled njene slike Slovenija se klanja Ljubljani, ki se še vedno nahaja na steni, kamor je bila originalno namenjena.
Ta stena, verjetno ste že ugotovili, podpira strop v veliki sejni dvorani ljubljanskega magistrata. Slika je bila javno naročilo župana Ivana Hribarja leta 1903, ki ga je preko prijatelja, zagrebškega škofa Strossmayerja, zaupal Ivani Kobilci.
Alegorija Ljubljane, ki je v tem času skoraj vizionarska, saj je bilo mesto takrat še daleč od prestolnice Slovencev, skriva zanimive detajle. V obliki nekakšne slovanske vilinke sedi Ljubljana na knežjem prestolu, ki ima na notranji strani poslikan ljubljanski grb ter na robu priložen ščit z grbom Kranjske. Pred prestolom se klanjajo večkrat videni obrazi, dobesedno, z različnimi simboli ostalih slovenskih pokrajin. Na desni je zvezda Kobilčne slike Poletje, slikarkina sestra Fani, v podobi Kilo, grške muze zgodovine.
Kar nekaj kilometrov od najbližjega asfalta, nekje v Republiki Srbski v BiH,
sem se sprehodila preko majhnega vaškega pokopališča.
Na prvi pogled ni toliko drugačen od naših, a podrobnejši pogled razkrije kar nekaj razlik.
Pogosto imajo vgravirane portrete ali vsaj fotografijo pokojnika na prednji strani nagrobnega spomenika.
.
Na zadnji je nemalokrat vgraviran celo-postavni portret.
. 
Na grobovih je zgolj plastično cvetje,
.
nemalokrat pakirano v plastične škatle.
. 
Sicer pa uporabljajo zgolj tanke sveče iz naravnega voska in brez plastike, ki so zapičene v zemljo
ali stojijo v majhni hišici, postavljeni prav v ta namen.
Značilno je tudi, da ob pokopu pustijo na grobu kakšno osebno stvar pokojnika.
.
V parku Zvezda, na mestu nekdanjega vodnjaka z dvorišča kapucinskega samostana, je bil junija 1941 končan nov vodnjak po načrtih arhitekta Borisa Kobeta.
Vodnjak krasita dva toskanska stebriča s preklado, vrč, iz katerega stalno teče voda, ter kamniti odtok. Slednji je najbolj slikovit, četudi je cel vodnjak iz podpeškega apnenca.
Takoj po nevihti, a tik pred trgatvijo, nekje nad Ljutomerom…
. 
. 
. 
. 
. 
. 
Naše največje pokopališče je polno zanimivega arhitekturnega in kiparskega okrasja, a najlepše zažari, dobesedno, prav okrog 1. novembra.
Grob znamenitega ljubljanskega župana Ivana Hribarja.
Eden izmed delov, ki je rezerviran za različne redovne družbe.
Kostnica žrtev 1. prve svetovne vojne (tudi Kostnica kranjskih Janezov
Zadnje počivališče Riharda Jakopiča.
Hčerka Prešernove neuslišane ljubezni Julije Primic.
.
Osrednje ljubljansko pokopališče so zasnovali že pred Plečnikovim (najplodovitejšim) časom, a je znameniti arhitekt kljub temu pustil na Žalah velik pečat. Najznamenitejši, pa tudi zaščiten, je Vrt vseh svetih, kompleks poslovilnih vežic, ki se skrivajo za pompoznimi propilejami, vstopom v pokopališče.
Mnogo ljubiteljev Plečnikove arhitekture po ogledu Vrta vseh svetih odhiti do njegovega groba, ki si ga je Jože zasnoval popolnoma sam. Sam je predvidel tako spomenik, kot tudi samo postavitev in ozelenitev grobnega polja.
Na Žalah, v delu A in B, pa se skriva še precej njegovih del.
. 
.
Tudi kak malce manj “plečnikovski” se najde vmes.
. 
Nedavni komentarji